Act 15 | SlvZNZ | STEP | Nekega dne so prišli verni iz Judeje v cerkev v Antiohijo. Trdili so takole: “Kdor se ne obreže, kot je predpisano v Mojzesovem zakonu, se ne more rešiti.”

Acts 15

Težka odločitev

1 Nekega dne so prišli verni iz Judeje v cerkev v Antiohijo. Trdili so takole: “Kdor se ne obreže, kot je predpisano v Mojzesovem zakonu, se ne more rešiti.” 2 Pavel in Barnaba sta se odločno upirala tem trditvam. Končno so se bratje v Antiohiji odločili, naj bi šla Pavel in Barnaba z nekaterimi drugimi iz cerkve k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razčistili to sporno vprašanje. 3 Potem ko ju je cerkev odpravila na pot, sta potovala skozi pokrajino Fenikijo in Samarijo. Vsepovsod sta poročala, kako so se tudi tisti, ki niso bili Judje, obrnili k Bogu in vsi so se veselili tega. 4 V Jeruzalemu so ju cerkev, apostoli in starešine prisrčno sprejeli. Tudi tam sta pripovedovala, kakšne čudeže je Bog storil med pogani. 5 Toda tudi tukaj so zahtevali nekateri verniki, ki so bili poprej farizeji: “Pogane je treba obrezati in zahtevati, da se držijo Mojzesovega zakona.”

“Bog je že zdavnaj odločil”

6 Potem so se apostoli in starešine sestali, da bi razčistili to vprašanje. 7 Nekaj časa so se močno prepirali, nato pa je Peter vstal in dejal:

“Dragi bratje! Veste, da je minilo že precej časa odkar mi je Bog zaupal nalogo, da oznanim evangelij tudi tistim, ki niso Judje, kajti tudi oni naj bi sprejeli Jezusa kot Rešitelja. 8 Bog, ki vsakega izmed nas dobro pozna, je sprejel tudi njih in jim je dal Svetega Duha prav tako kot tudi nam. 9 Tudi tako je pokazal, da ne dela nobene razlike med njimi in nami, da je tudi njih osvobodil vsake krivice, potem ko so verovali vanj. 10 Zakaj naj bi zdaj dodajali temu, kar je določil Bog in tudi njim nalagali breme, ki ga nismo mogli nositi niti mi, niti naši očetje? 11 Verujemo, da smo rešeni izključno na osnovi Božje milosti. To velja tudi za tiste, ki niso Judje.”

12 Po teh besedah ni bilo več nobenih nadaljnjih diskusij in Barnaba in Pavel sta lahko poročala, kakšne čudeže je Bog storil skozi njiju med pogani.

Jakobov predlog

13 Zdaj je vstal Jakob: “Dragi bratje!” je dejal. 14 “Simon Peter je pravkar povedal, kako je Bog sam začel zbirati sebi ljudstvo med pogani. 15 O tem so govorili že preroki, ki so dejali:

16 ‘Potem se bom spet obrnil k svojemu ljudstvu,
k razpadlemu Davidovemu domu
in bom spet zgradil vse, kar je porušeno,
17 da bi tudi preostanek človeštva poiskal Gospoda
in vsi pogani, ki nosijo moje ime,
govori Gospod,
18 ki je vse to že zdavnaj oznanil.’ ^{▼▼Amos 9,11-12; prim. Izaija 45,21; Jeremija 12,15.}
19 Zato menim,” je pojasnil Jakob, “da ni treba poganom, ki se obrnejo k Bogu, nalagati nobenih nepotrebnih bremen in jim tudi ne vsiljevati judovskih zakonov. 20 Lahko pa zahtevamo od njih, naj ne služijo malikom, ne živijo naj razvratno, ne jedo naj mesa, iz katerega ni odtekla kri in nikakor naj ne pijejo krvi. 21 Te zapovedi so namreč poznane vsepovsod, saj jih berejo vsako soboto v vseh sinagogah.”

Enodušna odločitev

22 Na koncu posveta so se odločili apostoli in starešine skupaj z vso cerkvijo, da izberejo nekaj mož ter jih pošljejo skupaj s Pavlom in Barnabo v Antiohijo. Izbrali so Judo, ki se imenuje tudi Barsaba in Silo. Oba sta uživala velik ugled v cerkvi. 23 V pismu, ki so jima ga izročili, je pisalo: “Mi, apostoli in starešine v Jeruzalemu, pošiljamo bratske pozdrave vsem kristjanom v Antiohiji, Siriji in Kilikiji, ki niso Judje. 24 Slišali smo, da vas nekateri izmed naših ljudi brez naše vednosti in ne da bi jim mi naročili kaj takega, vznemirjajo s svojimi nauki in spravljajo v negotovost. 25 Zato smo enodušno sklenili, da pošljemo skupaj z dragima bratoma Barnabo in Pavlom, 26 ki sta zastavila svoji življenji za stvar Jezusa Kristusa, 27 še dva primerna moža: Judo in Silo. Ona bosta še sama poročala o tem, kako smo se sporazumeli v zvezi s spornim vprašanjem. 28 Ko nas je vodil Sveti Duh, smo prišli do odločitve, da vam, razen naslednjih pravil, ne nalagamo nobenih drugih bremen: 29 Ne jejte mesa, ki ga darujejo malikom, niti mesa zadavljenih živali in tudi ne krvi. Varujte se vsake razvratnosti. Če ravnate tako, delate kot je prav. Prisrčni pozdravi vam vsem.”

30 Juda in Sila sta se poslovila s cerkvijo in sta prišla v Antiohijo. Tam sta sklicala cerkveni zbor in izročila pismo. 31 Ko so ga prebrali, se je vsa cerkev razveselila ohrabritve. 32 Juda in Sila – oba sta imela preroške darove – sta hrabrila in jačala brate s svojimi pridigami. 33 Šele čez nekaj časa sta se spet vrnila nazaj v Jeruzalem, potem ko ju je cerkev odpravila z mnogimi dobrimi željami. 34 Sila pa je spotoma ostal še nekaj časa v Antiohiji. 35 Tudi Pavel in Barnaba sta ostala v Antiohiji. Oznanjala sta in skupaj z mnogimi drugimi učila Gospodovo besedo.

Drugo misijonarsko potovanje

36 Čez nekaj časa je Pavel dejal Barnabi: “Obiščiva ponovno vse kraje, kjer sva oznanila evangelij, da vidiva, kako se godi bratom.” 37 Barnaba je hotel vzeti s seboj tudi Janeza Marka. 38 Pavel pa se je temu odločno uprl, ker ju je Janez Marko poprej zapustil v Pamfiliji. 39 Zaradi tega sta se sprla tako močno, da sta se na koncu ločila. Medtem ko se je Barnaba z Markom odpeljal na Ciper, 40 je Pavel izbral za svojega sopotnika Silo. Cerkev je molila zanju in tako sta se hrabro podala na pot. 41 Najprej sta krenila v Sirijo in v Kilikijo, kjer sta hrabrila tamkajšnje cerkve v veri.